Sumt fólk trśir žvķ ennžį aš veriš sé aš upplifa ógurlega plįgu eša pest en ekki morš af yfirlögšu rįši. Rétt eins og mašur sem neitar aš trśa žvķ aš moršingi sé aš kirkja hann. Flestir trśa žvķ ennžį aš plįgan muni lķša hjį og vestręn menning verša aftur ešlileg.

Hérlendis er menningin horfin, kerfiš og žjóšlķfiš er lķk, og žannig veršur žaš ķ lįgmark žrjįr kynslóšir. Ég skrifaši ķ fyrra haust; Flżšu land meš börnin žķn. Įstandiš hefur versnaš.

Žaš er ennžį von į żmsum svęšum Evrópu um aš sišmenningu okkar verši bjargaš en frį og meš fyrsta Nóvember nęstkomandi mjög lķtil. Žś getur afneitaš stašreynd en žś lokar ekki augunum fyrir afleišingunum af žvķ.

Margir spyrja mig hvert ég muni fara žegar ég losna héšan, svariš viš žvķ er mitt einkamįl žar til ég fer, en um sinn kemst ég ekki. Kannski veršur žaš um seinan fyrir mig lķka.

Aš sišmenning okkar sé hrunin er óžarfi aš rökstyšja fyrir sjįandi sem neita aš sjį.